Poslikane panjske končnice so del slovenske ljudske zgodovine in jasen pokazatelj ustvarjalnosti, ki je značilna za slovenski narod. Najstarejše segajo v 18. stoletje. Poslikava panjskih končnic se je porodila sama od sebe iz ljudske zavesti. Domišljija je dopuščala vse in pri poslikavah so popustile zavore ustvarjalnosti, ki se je skozi motive, barve in vzorce krepila.

Na deščicah so bili največkrat uprizorjeni svetniki, ljudje ali živali. Vsaka je s svojimi detajli pripovedovala zgodbo, največkrat prizore iz vsakdanjega kmečkega življenja. Vsebina poslikav je bila v preteklosti največkrat čebelarska, nabožna, mnogokrat poučna, tudi humorna in včasih celo satirična. Poslikavali so jih po večini samouki slikarji. Danes je znanih preko 600 različnih motivov, med katerimi je vsak odsev nekega dogodka, časa ali zgodbe. V približno 150 letih je nastalo preko 50.000 panjskih končnic, ki so jih čebelarji, pogosto za srečo, nameščali na svoje panje. Njihov glavni namen je bil panje ločiti med seboj, nekateri pa so v njih videli izvrstno dodano vrednost čebelarjenju. Vsekakor je marsikatera panjska končnica na panju pristala tudi zato, ker je v tistih časih veljajo, da prav panjske končnice, predvsem tiste s svetniškimi motivi, varujejo čebele v panju. Danes originalnih panjskih končnic skorajda ni več, reprodukcije najbolj znanih motivov preteklosti pa predstavljajo neprecenljivo etnografsko zakladnico Slovenije.